Življenje mojega starterja.

Moj starter nima ravno napornega delavnika, svojega življenja ne deli na socialnih omrežjih, a si je vseeno zaželel obelodaniti svoj vsakdan ob misli, da, citiram:”Morda bi pa koga zanimalo!”.
Ni kaj dodati, spodaj dodajam krajši zapis/razmišljanja iz hladilnika in pulta.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Torek, 23.12.2014
Že peti dan sem v hladilniku. Kakšen teden zagotovo še zdržim brez hrane, res pa je, da me kislina že malo daje. Bom še kak dan hiberniral, upam bo kmalu odprla hladilnik.

Sreda, 24.12.2014
Nič. Nič ni rekla, da gre na dopust.

Četrtek zvečer, 25.12.2014
O, la la, vrata hladilnika se končno odpirajo! Vzemi mene, vzemi mene, prosim, prosim! Tristo zapečenih, odhaja moj kolega kvinojin starter! Zagotovo se spet mastita s prosenimi picami.

Petek, 26.12.2014
Kod pa se kvinojin starter potika toliko časa? Zakaj ga ni vrnila v hladilnik? Dvakrat zapored pica? Kaj takega. Kaj pa jaz?

Sobota, 27.12.2014
Prav vidim? Poleg mene buča s plesnivim vrhom? Vesolje, čemu toliko izzivov? Saj sem samo ubogi starter, ki je že en teden v hladilniku.

Nedelja zvečer, 28.12.2014
Končno. Po dolgem času spet zunaj. Lepo me je očedila (to pomeni, da gre del mene na kompost, ker sem preveč zakisan, ni udobno (za nos), se pa da) in me obilno nahranila (50 grobo mlete ržene moke, mmmnjami in 50 g vode). Mislim, da bom kmalu pečen. Menda sneži. Vesolje, sem že v redu. Tako je pač življenje, enkrat si v hladilniku, enkrat pa na pultu.

Ponedeljek zjutraj, 29.12.2014
Party time! Danes se dobro počutim, sem se kar hitro podvojil, zdaj me je nekaj več kot 100 g.
Pripravila je kamutovo moko. To ne pomeni nič drugega, kot to, da bo spekla – pico. (???) Kakorkoli, to ni moj problem, jaz se grem kmalu pretegnit v testo. In potem savna, ni finska, je pa Gorenje, +250°C. Ne vem, če mi bo uspelo potem skočiti v sneg, ampak pustimo podrobnosti.
Torej, v testo gre večino mene, nekaj pa me ostane v (umazanem) kozarčku, da bo naša lahko še naprej pekla.

|nadaljevanje iz kozarca|
OK, razumem, čemu pice – tako zelo diši, da bi se še jaz pomočil v tisti sir (in si ob tem pobriše slino)…Bravo naši, pica je uspela! Morda grem naslednjič jaz v pico. Danes bom zelo hvaležen za sveženj ržene moke, malce se že potim, malo me tudi napihuje.

Torek zjutraj, 30.12.2014
Tako zelo mi je žal, da sem si želel na pult. Že en dan sem brez hrane, toplo je in spet sem malo zakisan. Ura je šele 5:00, le kdaj bo vstala? Pek pa tak.

nekaj ur kasneje
Prihaja. Aha, najprej spije limonino vodo in malce kave za počez (svaka čast). Le kje so časi, ko je najprej nahranila mene? Ne bom se pritoževal, stvari moram sprejeti takšne kot so, bo tudi meni lažje. Danes sem dobil 20 g ržene moke. Kaj to pomeni, nekaj časa ne bo pekla? Ali kam odhaja?

zvečer
Ne, spet eksperimentira. Kaj ima zame? Te vrečke ne poznam. Smo pa radodarni, za veliko žlico me je vzela stran in zmešala z ovseno moko, veliko ovsene moke. Zmogel bom, ovsena moka se bo že sama sfermentirala, jaz bom pa čez noč počival. Danes je naša pridna, nahranila me je takoj, ko me je uporabila. To je pa res lepo, kako sem vesel. Pa še na pultu bom preživel noč. Veselim se jutrišnjega dne, vsak dan je čudovita priložnost za vadbo potrpežljivosti.

Sreda zjutraj, 31.12.2014
Kaj pa vem, ovsena moka mi ni kaj povšeči. Hitra je, ampak ni moj tip. A dal ji bom dal še eno priložnost. Enkrat. Nekoč. Nekje. Sicer pa sem se prebudil v hladno jutro. Tokrat je naša prišla kar takoj do mene, me vzela pol v en lep lonček in pol v drugega in oba nahranila. Jaz sem šel v hladilnik, jaz pa v avto. Jupi, selim se! Odhajam v svet. Kakopak, moji dobri geni ne smejo izumreti.

starter-portretMoj starter. Mislim, da mu ni hudega.

 

Dnevnik sanj, nedelja, 23.11.2014.

Dragi dnevnik,

danes sem imela res zanimive sanje. Sanjalo se mi je, da sem se pred slabimi tremi tedni prijavila na natečaj za naj kulinarični blog oz. naj kulinarično blog zgodbo. Minevali so dnevi, spekla sem nekaj hlebcev, nekajkrat naredila stojo na glavi, oprala nekaj kupov perila, nakar je prišla sobota. Sobota, ki je bila rezervirana za druženje kulinaričnih blogerjev, fotografski delavnici in delavnici o pogrinjkih, predavanju o slovenskem jeziku v kuhanju, okrogli mizi blogerjev, žrebanju prisrčnih nagrad in izboru naj bloga.

Tako žive sanje, tako doživet dan.

Tik preden sem se zbudila, sem ujela še košček tega dne, večerni epilog. Zaslišim svoje ime, ime mojega bloga in besede: Najbolj njam zgodba 2014. Hip zatem stojim med dvema fantoma, doktorjem molekuralne biologije na moji levi in mojstrom fotografije na moji desni. V dar dobim palični mešalnik, nož santoku in stisk roke mojstra Andreja Kuharja, chefa restavracije Maxim.

Počasi, počasi se do mene prebijejo zvoki od zunaj, kot bi se prebujala, malo sem v sanjah, malo mežikam, nakar se zbudim in uvidim (story twist): da je vse to res, da se je vse to zgodilo. Poglejte, poglejte:

priznanje_najzgodbaTe sanje se vsekakor ne bi uresničile brez vizije dveh srčnih dam: Mateje Delakorda in Ive Gruden, ki sta 22.11.2014 v ljubljanski knjigarni in kavarni Barabuk organizirali dogodek Njam zgodbe 2014 – prvo konferenco kulinaričnih blogerjev v Sloveniji.

Hvala za vajin pogum in unikatno priložnost.

Najlepša hvala tudi ocenjevalcem za iskreno mnenje.

Na spodnji fotografiji (vir) od leve proti desni:

– Mateja Delakorda (soorganizatorka dogodka Njam zgodbe 2014, avtorica spletišča Zgodbe na krožniku)
– Miha Bratina (avtor bloga Bratinov)
– Tilen Konte (avtor bloga Znanost in kuhanje)
– jaz
– Andrej Kuhar (chef restavracije Maxim)
– Erik Renko (spletni marketing Mercator)
– Iva Gruden (soorganizatorka dogodka Njam zgodbe 2014, avtorica spletišča Ljubljananjam)
Marko Koren (vodja gostinstva Maxi)

Nagrade so prispevali:
– Mercator
Oster rob
– Tefal Slovenija

Iskrena hvala, da bom lahko še naprej širila svoja kulinarična obzorja.

skupinska

Na koncu bi se rada zahvalila vsem mojim prijateljem mikroorganizmom, ki mi nesebično, brezkompromisno in ponižno (no, včasih pripravijo tudi kak nepričakovan punt) stojijo ob strani. Tudi takrat, ko od njih zahtevam nemogoče.

Lep Kinfolk.

kinfolk [kin-fohk], noun

~someone who you consider being a relative, but it is not necessary true; ~ family members and close friends.

Domačnost, sivkina limonada, prisrčnost, lični predpasniki, nasmeh, ržen kruhek, preprostost, maslo z medom in kumino, estetika na mizi, detajli.

Izdelava pite.

Hvala Darji iz Bazilike, njeni ekipi in ostalim puncam za družbo.

Lepo in čutno.

Pies: En velik hvala za krožniček z motivom Pačnikove Polone.